Povej

Sol na koži veter mi suši
še zadnjič gledam tvoj obraz pod zvezdami.
Skozi ples dotikov in strasti
prebirava se v braillovi pisavi.

Povej,
naj ostanem ali grem,
in pustim le času čas,
se vrnem kdaj – ne vem,
prepričaj me saj znaš,
ti znaš ustavit čas!

Vse misli strnem na papir
in naj le verzi govorijo zase,
saj le tukaj še ostajava
za tiste mrzle, sive zimske čase.

Povej,
naj ostanem ali grem,
in pustim le času čas,
se vrnem kdaj – ne vem,
prepričaj me saj znaš,
ti znaš ustavit čas!

Ko se iz teme izlije in noč prelije v dan,
ko bo vse po stranem, ugasne še plamen,
spet prazen bo moj dan…

Povej,
naj ostanem ali grem,
in pustim le času čas,
se vrnem kdaj – ne vem,
prepričaj me saj znaš,
o znaš, ti znaš ustavit čas!